Veliki zmagovalec
foto festivala OKO Bohinj 2025

Sveta krava  je zgodba o mesu, ki ga danes jemo – o tem, kdo ga proizvaja in kako nastaja. Vsak četrti kos govedine na svetu prihaja iz Brazilije. Izvozna industrija je postala ena ključnih sil našega časa, saj odpira vprašanja hrane in okolja. Že več kot tisoč let je zebu oziroma krava v hinduizmu sveta žival, v Braziliji je postala kapitalistična ikona: občudujejo, spoštujejo in proučujejo jo kot eno najpomembnejših blagovnih dobrin brazilske mednarodne trgovine. V Brazilijo je bila prinesena konec 19. stoletja in se je tako prilagodila geografskim danostim, da je Brazilija leta 2012 prehitela ZDA in postala največja izvoznica govejega mesa na svetu. Od takrat industrija slavi rekorde: le lani je brazilski trg dosegel skoraj 10 milijard dolarjev prihodkov z več kot 2,25 milijonoma ton izvoženega mesa. Kitajska, ki je po krizi v prašičereji začela uvažati brazilsko govedino, je s tem postala največji kupec – in zgolj 2 % kitajskega prebivalstva, ki je spremenilo prehranske navade, pomeni že polovico brazilskega izvoza. Da bi nahranili to trgovino, kmetijski lobiji zahtevajo podvojitev črede – z 235 na 400 milijonov živali v desetih letih. V zadnjih osmih letih se je čreda povečala že za 20 milijonov glav. Takšna širitev je mogoča le zaradi genetskega razvoja in uporabe strogo nadzorovane umetne oploditve, katere cilj je proizvodnja „popolne“ živali. Izvor semena in jajčec se podrobno proučuje, najboljše živali pa so cenjene kot dobavitelji genetskega materiala, ki lahko spočnejo do 600 tisoč telet, namenjenih za klavnice. Nekateri biki se prodajo za več kot milijon dolarjev in se klonirajo, da se ohrani njihova genetska vrednost. Ta močna industrija je ena največjih v smislu porabe energije in izkoriščanja okolja: ena sama žival porabi 60 litrov vode na dan. Poleg vode, velikega povpraševanja v kmetijski proizvodnji po hrani, gorivu in električni energiji za prevoz in hlajenje ter neposrednega vpliva živali na naravo, je ta dejavnost ena od tistih, ki so najbolj povezane z okoljskimi vprašanji. Leta 2022 je govedoreja ustvarila 23 % vseh toplogrednih plinov na svetu In krčenje amazonskega pragozda se je povečevalo sorazmerno z dohodki trga: v enem letu je bilo posekanih dva milijona hektarjev gozda za pašnike. Vendar pa okoljska vprašanja ne ovirajo razvoja tega sektorja. S selektivnim vzrejanjem bogati brazilski kmetje pripravljajo naslednjo generacijo goveda, ki bo odporna na podnebne spremembe. Z vzrejo živali, ki jih je mogoče zaklati prej in se prilagodijo vse bolj ekstremnim vremenskim razmeram, se industrija kljub ekološkim stroškom še naprej širi. Projekt Sveta krava je osem let spremljal to brazilsko velesilo v kmetijskem sektorju in dokumentiral zgodovino in okolje tega močnega podeželskega kapitalizma v času nujne globalne podnebne krize.

Evropa se sooča z obdobjem podnebnih sprememb, Sicilija, nekoč žitnica celine, zavzema vodilno vlogo v okoljski preobrazbi in je postala poligon za prilagajanje na celotni celini. Tropicalia raziskuje, kako se sredozemski otok spopada z izzivi hitre tropikalizacije in razkriva družbene, ekološke ter kulturne spremembe, ki preoblikujejo njegovo krajino. Delo preučuje spreminjajočo se kmetijsko podobo Sicilije, dokumentira prizadevanja za gojenje odpornih sort poljščin, razvoj gnojil za boj proti širjenju puščave in uporabo tehnik varčevanja z vodo. Osrednje mesto v tej preobrazbi zavzema vzpon pridelave tropskega sadja z visoko dodano vrednostjo, kot so mango, avokado in papaja, pri čemer so kmetje opustili tradicionalne pridelke, da bi zadostili rastočemu evropskemu povpraševanju in se prilagodili spreminjajočemu s podnebju na otoku. Visoka donosnost teh sadežev omogoča ponovno vlaganje v trajnostne prakse, kot sta natančno kmetijstvo in kapljično namakanje, kar ustvarja krog prilagajanja in odpornosti. V svojem bistvu je Tropicalia pripoved o globoki vezi med ljudmi in njihovo zemljo, o tem, kako se skupnosti soočajo z motnjami z odpornostjo, inovacijami in intuicijo. Skozi vizualnoraziskovanje dinamičnih sicilijanskih krajin projekt vabi k razmisleku o prihodnosti kmetijstva, identitete in o našem skupnem mestu v nestabilnem podnebju.

Riturné (Vrni se, v piemontskem jeziku) je fotografsko popotovanje v vezi med ljudmi in njihovim okoljem, ki jo oblikujejo spomini, pripadnost in čas. Postavljeno na podeželje pokrajine Cuneo na severu Italije, to delo beleži moj povratek v kraj, kjer sem odraščal – v majhno vas ob vznožju Alp, kjer danes občasno živim na ranču skupaj z očetom. Projekt, ki izhaja iz kmetijskega ozadja in globoke naklonjenosti naravi, raziskuje, kako pokrajine nosijo čustvene spomine in kako se lahko vrnitev k njim razume kot dejanje ohranjanja – ne le kraja, temveč tudi vrednot, tradicij in odnosov. Skozi menjavanje letnih časov in tihe rituale podeželskega življenja Riturné razmišlja o minljivosti vsega: ljudi, običajev in krhkih ekosistemov, ki jih pogosto spregledamo. Ujame prostor, ki ga oblikujeta narava in človeški vpliv, kjer skrb za zemljo postane oblika upora in osebnega sprave. Ta vizualna pripoved je poklon bistvenemu – življenju, kjer je povezava z okoljem neposredna in vsakodnevna, kjer fotografija postane dejanje poslušanja. Gre za pogled navznoter, da bi lahko bolj zavestno gledali navzven, in za spodbujanje razmišljanja o tem, kako živimo v naravnem svetu in kako vplivamo nanj.

Gorata Adžarija je ena najbolj izrazitih in kulturno bogatih regij Gruzije, kjer se tradicije in stari načini življenja ohranjajo že več generacij. Je tudi dom pastoralne nomadske skupnosti, katere gibanje, preživetje in identiteta so globoko povezani z ritmom naravne pokrajine. Vendar pa sta izolacija in marginalizacija tega gorskega območja že desetletja pereča vprašanja, zadnja leta pa so prinesla še posebej težke izzive. Dolgotrajne socialno-gospodarske težave v državi so ovirale razvoj tega območja in zavirale integracijo njegovih prebivalcev z ostalo Gruzijo. Dolga leta so imeli prebivalci gorske Adžarije omejen dostop do izobraževanja, zdravstvenega varstva in drugih osnovnih storitev. V vaseh je pogosto primanjkovalo električne energije, v ostrih zimah pa so bile pogosto popolnoma odrezane od zunanjega sveta. Zaradi teh razmer je bilo veliko vasi opuščenih. Veliko družin je postalo ekoloških migrantov in se preselilo v druge regije Gruzije v iskanju boljših življenjskih pogojev. Khulo in soteska Ghorjomi sta med najvišje ležečimi naselji v Avtonomni republiki Adžarija, ki obsega 18 vasi različnih velikosti. Zaradi majhnega števila prebivalcev imajo nekatere vasi le osnovne šole, zaradi česar morajo dijaki srednjih šol potovati v sosednje kraje. Infrastruktura je slaba, dostop do vasi po cestah pa je omejen. Skoraj vsi prebivalci so muslimani, v vsaki večji vasi pa je mošeja. Prebivalci soteske se preživljajo predvsem z rejo živine. Zaradi omejenih pašnikov mnoge družine poleti svoje črede odpeljejo v višavje, kjer ostanejo do pozne jeseni. Ta sezonska selitev je osrednji del njihovega pastirskega načina življenja. Kljub temu so mnogi moški še vedno prisiljeni opravljati sezonska dela v Turčiji, da lahko preživijo svoje družine. Danes se pokrajina – s svojimi edinstvenimi tradicijami in nomadskimi ritmi  – počasi prazni. Ko odhajajo družine, z njimi izginjajo tudi zgodbe, znanja in prakse, ki so stoletja oblikovala življenje tukaj. Ta projekt želi dokumentirati ne le način življenja, ki izginja, temveč tudi krhko ravnovesje med ljudmi in krajem – ravnovesje, ki odpira širša vprašanja o izseljevanju, preživetju in našem spreminjajočem se odnosu do zemlje.

V imenu dobrega počutja je dolgoročni projekt, ki dokumentira posledice intenzivne monokulture superživil v Latinski Ameriki za ljudi in okolje ter preučuje pojav okoljskega neokolonializma, njegove mehanizme in vpliv na ekosisteme in lokalno prebivalstvo, da bi podprl trg za prehrano, ki je v zahodnih državah opredeljena kot zdrava. Skozi niz zgodb iz različnih držav želi projekt povezati točke nevidne črte, ki poteka skozi razširjeno problematiko in vpliva na celoten kontinent – njegove naravne vire in skupnosti, ki so že bile močno prizadete zaradi posledic podnebnih sprememb. Zahodne prehrambene muhe, obsedenost z vsem, kar je »zdravo«, pogosto prinašajo človeške stroške, ki si jih nihče ne more predstavljati. Še posebej zato, ker ta človek skoraj vedno živi skrit pred očmi drugih. Izdelki, kot so avokado, soja, açaí in kvinoja, ki so danes pogosti na naših mizah in veljajo za osnovo zdrave prehrane, so povzročili neizprosno povečanje povpraševanja. To povpraševanje pa zahodne vlagatelje spodbuja k vedno bolj agresivnim oblikam izkoriščanja, kar ekosisteme potiska v nepovratno neravnovesje in izvaja ogromen pritisk na lokalno prebivalstvo. Danes, tako kot pred več kot 500 leti, je kolonializem še vedno živ, le da nosi drugačna imena in prevzema nove oblike. Ladje, ki so iz pristanišč Latinske Amerike odhajale natovorjene s srebrom, zlatom, kakavom in kavčukom, so se preoblikovale v ogromne tovornjake in ladijske kontejnerje, ki odvažajo surovine, pridelane tam – ob tem pa lokalnim ljudem jemljejo vodo in rodovitno zemljo. Izkoriščanje virov v škodo avtohtonega prebivalstva je tema, ki se je v zgodovini večkrat ponavljala. Projekt sestavljajo štiri poglavja: Vijolična kri (Brazilija) o posledicah monokulture açaí v amazonskem pragozdu za ljudi in okolje, vplivih na biotsko raznovrstnost in otroško delo. Zeleno zlato in suha zemlja (Čile) raziskuje hudo vodno krizo, ki jo je povzročila intenzivna monokultura avokada, še poslabšali pa so jo zakoni o privatizaciji vode, sprejeti v skladu s Pinochetovo ustavo iz leta 1981. Zlato zrno Andov (Bolivija) raziskuje družbeni in okoljski vpliv monokulture kvinoje. Grenka žetev (Argentina) se osredotoča na človeške in okoljske stroške globalnega imperija soje.

Umetnica od leta 2020 dokumentira rudarsko industrijo in njeno okolico. Bistveni element njenega dela je preoblikovanje teh pokrajin v obliki sublimnega iz ženske perspektive. V svojem delu je želela zajeti več rudnikov »čiste energije«, zato je decembra 2024 odpotovala v puščavo Atacama v Čilu, da bi fotografirala tamkajšnje obsežne rudnike litija. Kljub več kot dvema letoma raziskav in priprav je bil dostop do litijevih rudnikov kot neodvisni fotografinji še vedno izredno zahteven. Leta 2024 je začela sodelovati z venezuelsko nevladno organizacijo SOS Orinoco v zgodnjih fazah dokumentarnega projekta o nezakonitem rudarjenju v Južni Ameriki. S tem partnerstvom si je zagotovila uradni dostop do največjega rudnika litija v Čilu – drugega največjega na svetu – ki je pomemben akter v globalnemu zelenemu gospodarstvu. Potrošniško povpraševanje po izdelkih na osnovi litija, kot so mobilni telefoni, električna vozila in pnevmatike, se stalno povečuje, kar je v Atacami sprožilo rudarsko mrzlico, ki je povzročila nekaj polemik. Lokalne skupnosti so izrazile zaskrbljenost nad nedavno rastjo rudnikov in trdijo, da rudarska dejavnost zmanjšuje njihovo že tako omejeno oskrbo z vodo. Vendar pa nedavne študije, ki jih je financirala vlada, navajajo, da slana voda izvira iz vira, ki je ločen od javnega vodovoda, in ni primerna za uživanje. Kljub temu je raven vode v naravnih slanih jezerih okoli rudnikov trenutno na rekordno nizki ravni, kar bi lahko škodovalo tamkajšnjim edinstvenim ekosistemom. Čilska vlada in rudarska podjetja uvajajo rešitve za zmanjšanje porabe vode. Sprejeli so načrt za zmanjšanje porabe vode za 50 odstotkov do leta 2030 in prehod na neposredno ekstrakcijo litija (DLE). Kritiki menijo, da morajo sprejeti takojšnje in drastične ukrepe. Rudarska podjetja v Čilu plačujejo privlačne plače z dodatki in zaposlujejo tisoče ljudi na podeželju. Med samim obiskom je umetnica bivala v rudarskem naselju in dokumentirala rudarske bivalne prostore ter rekreacijske objekte. Lokalni prebivalci, s katerimi se je umetnica pogovarjala, so trdili, da je delo v rudnikih litija zaželena zaposlitev, ki omogoča finančno napredovanje, vendar se vodostaj v naravnih slanih bazenih znižuje. Umetnica je v prizore vključila nekaj konceptualnih avtoportretov. Ovita v tkanino in odmevajoč umetnostnozgodovinske ženske arhetipe, se je postavila v vlogo priče in udeleženke prizora. Z vstavitvijo lastnega telesa v okolje – v naravno slano laguno in z razgledom na rudarske dejavnosti – je dokumentirala ne le fizično preobrazbo zemlje, ampak tudi pogosto odsotno žensko prisotnost v pripovedih o rudarjenju in industriji.

Sanje v modri pripoveduje o izginotju indiga v Peruju skozi hrepenenje skupnosti tradicionalnih obrtnikov, ki si želijo njegovo vrnitev – da bi lahko znova ustvarjali v modri barvi. Čeprav arheološke najdbe v Peruju kažejo prisotnost indigo modre barve v predkolumbovskih tekstilih pred več kot 6000 leti, je danes edini način za pridobivanje te barve uvoz iz Severne in Srednje Amerike. Takšna je tudi usoda obrtnikov iz Chinchera, ki sanjajo o tem, da bi na svojem ozemlju gojili modro barvo in ne bi bili več odvisni od uvoza, da bi dobili modro barvo za svoje tradicionalne plašče. Razlogi za izginotje indiga v Peruju ostajajo nejasni. Morda je rastlino v tej regiji iztrebila podnebna sprememba, ali pa je kolonizacija kot oblika nadzora prekinila izmenjavo virov med Južno Ameriko in Mezoameriko. Oba dejavnika razkrivata, kako lahko okoljske in politične sile neposredno vplivajo na tradicionalne kulturne prakse. Medtem ko turizem preoblikuje lokalno ekonomijo, se morajo ženske v obrtniških zadrugah prilagajati okoljskim in gospodarskim pritiskom, da zadovoljijo potrebe obiskovalcev, ki v teh ročno izdelanih tekstilnih izdelkih iščejo spominke. Danes si prizadevajo za trajnostno oživitev pridelave indiga in ponovno gojijo to rastlino na svojih zemljiščih. Ta zgodba spremlja njihovo pot pričakovanj, sanj in skrbi za ohranitev tradicije, ki je v nevarnosti, da izgine – tudi če ni več del vsakdanjega življenja.

Kot vsaka reka se tudi Janja vije skozi pokrajino in oblikuje čas, usodo in domišljijo. Je vodna površina, ki pripoveduje zgodbo o deželi, ljudeh in ritmu narave, ki teče skozi srce severovzhodne Bosne in Hercegovine. Toda Janja je, kot mnoge druge reke po svetu, v zadnjih 30 letih doživela globoke spremembe, spremembo svojega toka in namena. Več stoletij je bila več kot le reka; bila je življenjska žila za skupnosti, vitalna sila, ki je ohranjala zemljo in ljudi, ki so živeli ob njej. Janja je bila zbirališče, vir veselja in vitalnosti, kjer so se otroci igrali in se učili plavati v njeni vodi, kjer je živina pasla ob njenih bregovih in kjer je njen tok hranil pridelke kmetov, ki so bili odvisni od njenega bogastva. Ljudje so pili to vodo, ji zaupali kot vir preživetja in slavili skupnost, ki se je oblikovala okoli nje. Do poznih 70. let 20. stoletja je bila Janja pomembna naravna sila. Vse to pa se je začelo spreminjati z gradnjo elektrarne Ugljevik, velikega industrijskega projekta v Bosni in Hercegovini. Elektrarna, ki je postala gospodarski velikan v regiji, je prinesla vrsto posegov, ki so za vedno spremenili tok reke in njeno ekologijo. V zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja je bila reka preusmerjena, da bi se prilagodila infrastrukturi elektrarne, kar je motilo njen naravni tok. Ekosistem reke Janja, ki je nekoč cvetel z ribami, rastlinami in živalmi, je začel kazati znake upadanja, njena voda je bila onesnažena, njeni nekoč bogati bregovi pa so izgubili svojo živahnost. Janja je s svojimi 53 kilometri levi pritok reke Drine, druge največje reke v Bosni in Hercegovini. Teče skozi regijo, bogato s kulturnim in zgodovinskim pomenom. Na svoji poti reka spremeni ime, v sredini poti postane Modran, nato pa se ponovno imenuje Janja, ko nadaljuje pot proti sotočju z Drino. Moja potovanje po poti Janje je raziskovanje spreminjajočega se odnosa reke z okoljem kot dolgoročni projekt. Je poskus razumevanja kulturnih, fizičnih, gospodarskih in ekoloških kompleksnosti, ki so skozi leta oblikovale reko Janjo. Da bi razumeli usodo te reke, z njeno bogato preteklostjo, pa tudi njeno očitno sedanjostjo, moramo prisluhniti šepetanju vode, ki pripoveduje zgodovino tega kraja, dokler ne najdemo nemira ali notranjega miru, ko se od nje poslovimo na njenem koncu.

Neja Meta, Špela in Tinka so tri prijateljice, ki so po tem, ko so prevzele skrb za brejo kobilo, morale poiskati svoj prostor. Podpisale so najemno pogodbo za staro kmetijsko zemljišče in brez služb, denarja in predhodnih izkušenj z lastnimi rokami zgradile konjeniški center. Center in kasneje tudi Društvo za poglobljeno ekologijo delujeta pod imenom Terra Anima, imenom, ki izhaja iz latinščine in pomeni Duša Zemlje. Borijo se za zaščito lokalnih evropskih mokrišč in učijo ljudi, kako se povezati z našimi temeljnimi koreninami. Tri neverjetne ženske, ki so alergične na družbena omrežja in tehnologijo, a se še vedno igrajo kot otroci, kadar je v bližini blato in voda, so po sedmih letih zavzemanja uspešno zaščitile 411,36 hektarjev (1016,512 akrov) lokalnih mokrišč Češeniška in Prevojske gmajne, ki so zdaj registrirana kot naravni rezervat in del mreže EU Natura 2000 za preprečevanje izgube biotske raznovrstnosti. Ena je pisateljica in pripovedovalka, druga praktična in iznajdljiva, tretja pa živi v gozdu od svojega 15. leta – vse tri so umetnico naučile, da imajo tudi najbolj nevidne stvari svoj namen. V 15 letih sodelovanja in prijateljstva so njo in mnoge druge naučile, da je na koncu edino, kar resnično šteje, naša »kultura srca«. Njen projekt govori o ženskosti, odnosih med ljudmi in drugimi živimi bitji, o pogumu in sanjah, predvsem pa o povezanosti z naravo in o želji, da bi pripadali nečemu resničnemu.